Andreja Panic Omahna ART

Misteriozna preteklost


Na sprehodu me je prešinila ideja, da uporabim za svojo naslednjo serijo slik, zemljo kot poglavitno barvo. Proces slik sem pričela s pridobivanjem pigmentov iz naše neposredne okolice. Na vseh slikah je primarna in prevladujoča zemlja, ki je tik ob naši hiši.

Z nizkim in visokim reliefom sem želela dodati slikam še dodatno globino, koncept prostornosti in tudi na dotik občutek materije.

Z zemeljsko sepijo in z  vinjeto, sem želela dodati svojim slikam antični ton.

Uprizorjeni kamniti elementi arhitekture spominjajo na srednji vek viteštva. Kamen je ponavljajoči se element, hladen, brez duše (življenja), pa vendar poglavitni del narave.

Narava ni le uprizorjena na samih slikah, temveč je tudi del slik.

S strastjo do arhitekture sledim čistim geometričnim oblikam (linijam), strogo perspektivne konstrukcije, z jasno, precizno, skoraj urezano linijo.

Skoraj na vseh slikah se občuti misteriozni pridih mračnih senc, ki opazovalcu spodbuja domišljijo in ga vabi v svojo globino. .


LEBDEČE ARHITEKTURE 


Njeno delo temelji na treh glavnih elementih: prostor, snov (material) in svetlobni efekti na le tej. Ampak, kako je prostor predstavljen? Za Andrejo je prostor neskončen element, neomejen, pogosto nedoločen, a vendar mogoč. Naslanja se na nadrealiste, na dela Magritta (prostorni koncept)  in Salvadora Dalija (podobe iz podzavesti).

S strastjo do arhitekture sledi čistim geometričnim oblikam (linijam), strogo perspektične  konstrukcije, z jasno, precizno, skoraj urezano linijo.           

V njenih kompozicijah je kamen, ponavljajoč se, uporabljen material. Hladen element brez duše (življenja), pa vendar z vtisnjenim gibanjem, včasih lebdečim ali vrtinčastim, ki poživi snov in ji ulije značilnosti, ki so popolnoma nasprotne njenim naravnim lastnostim. Gibanje je uprizorjeno z nevidnimi silami, ki prestavljajo, premikajo in porivajo predmete v dano smer.

Ali to gibanje doseže kakšen cilj? Vodi v točno določeno smer? Seveda. Cilj je vedno prisoten, četudi je skrit v megli ali se izgubi v neskončno oddaljenem žarišču perspektive, ki je že vnaprej določena točka.

Cilj je kot luč na koncu predora, kot rešitev... Prispodoba življenja? Iskanje odgovora na večna vprašanja? Seveda. Za Andrejo je slikanje kot okno s pogledom v neskončnost. Njeno iskanje privede do ugotovitve, da nismo sposobni določiti začetka in/ali konca stvari, niti razlogov za njihov obstoj - kot se tudi izkaže v njenih konstrukcijah.

Poskusimo sedaj bolje analizirati nekatere elemente njenega dela:

Že prej sem omenila koncept neskončnega prostora – nedoločenega, ampak mogočega - mislim, da je to dobro predstavljeno tudi v večini njenih del, še posebno v prikazu zaporednih vrat. Odpirajo se druga za drugimi, omogočajo pogled v vedno nove prostore, ki nas vedno znova zmedejo - ni namreč jasnih meja. Konstrukcije so večkrat razpršene (esplose) ali lebdijo v zraku zapletene v gibanje katerega smer je težko določiti.

V tej seriji del se nekatera dela razvijajo tudi v tridimenzionalnem smislu, in prevzemajo videz nizkih in visokih reliefov ter s tem se razširi koncept prostornosti.

Analizirati moramo še svetlobni efekt. Andreja uporablja močno - svetlo svetlobo, ki z veliko natančnostjo definira oblike in snovi iz katerih so sestavljene. Svetloba ima tudi sugestiven pomen - z njeno intenzivnostjo (oziroma intenzivnostjo barve) poudarja trenutke in različne situacije iz življenja. Svetlobno spreminjanje lahko uprizarja fazo ali situacijo, kot na primer svetloba na koncu tunela ali odsotnost le te na koncu vodnjaka, ki lahko pomeni prisotnost ali ne, nekega upanja, rešitve ali pogube.

Še zadnja misel: oblike…

Tudi te lahko razumemo v prenesenem pomenu. Osredotoča se na osnovna telesa: kocko, piramido in kroglo. Pri vsakem izmed teh teles prikaže tudi vpogled v njeno prazno notranjost. Kaj želi povedati? Da ni stvar nič drugega kot to, kar uprizarja? Ali je to povabilo v njeno notranjost? Naj se ne ustavljamo pred zunanjostjo stvari, ampak se poskusimo vživeti v njihovo globino; da poskušamo iti mimo njihovega izgleda, v notranjost, skrito očem.

(Napisala:Lia Gortan)


TANČICE ZAVESTI


Da je vizija subjektivno dejstvo, je preverjen in splošno potrjen podatek. Kdorkoli gleda, navadno ne vidi z očmi temveč z vizijo, ki se materializira v možganih, v sedežu našega intelekta. To bi lahko bilo torej dejstvo - sterilno, objektivno, soglasno; skratka nemogoče za interpretacijo; isto za vse. Prav um, prepojen z vsemi našimi občutki, strastmi in izkušnjami, uporablja "filter" za izkrivljajočo lečo, skozi katero vidimo našo sliko realnosti.

S tem nizom fotografij je želela Andreja prikazati mehanizem subjektivnega vidika, in sicer z različnimi filtri, ki skrijejo človeško telo in onemogočijo direkten pogled, vendar opazovalcu dovolijo predvideti obliko. Rjuha, zavita, pomečkana, mokra, raje kot steklo ali naravni materiali, je zamenjala, z drugo besedo sugerirala pajčolan, torej tisti subjektivni filter, ki ga vsak sam nosi v sebi ter ga uporablja nezavedno, ko gleda.

Drugi prvinski element pogleda je brez dvoma svetloba, saj brez le te ne bi bilo mogoče nikakršno dojemanje.

Svetloba je bila tu uporabljena kot orodje, ki znova in znova odkrije, namiguje, zmede ali skrije uporabljene oblike, s skoraj flamskim navdihom (spomin na Ingresa in Caravaggia), ki se igrajo z nežnimi in postopnimi prehodi, od bleščeče belih do popolnoma črnih senc. Orodje - svetloba ustvari sliko, kolikor jo filter vesti spači.

Iz dvodimenzionalnega fotografskega izraza se je njena raziskava o "tančicah zavesti" razvila, tudi na tridimenzionalni ravnini z nekaterimi plastičnimi deli, od leta 2009. V kiparskih delih "Nezavednost življenja", Neznana Podoba, Neviden Oprijem, prevzema koncept "tančice Maje", ki subtilno preprečuje neposreden stik s pravim bistvom stvari, ki ga prinaša na širšo senzorično raven, ne le vizualno, ampak tudi otipno pot do raziskovanja perceptualne subjektivnosti celotne senzorične sfere (pogled, dotik, sluh, vonj).

(Napisala: Lia Gortan)


Steklene skulpture